Naravna oskrba kopit

Kaj so imeli skupnega Aleksander Veliki, Xenophon, Julij Cezar, Atila, Džingiskan? Ogromna osvojena ozemlja – in bose konje, na katerih so jih osvajali. Ideja, da je na konjsko kopito potrebno pribiti kos železa, da to kopito sploh lahko funkcionira, se je razširila šele v srednjem veku. Zaradi spremenjenega življenjskega sloga – konje so začeli množično zapirati v hleve, kjer so cele dneve stali v lastnih iztrebkih, poleg tega zaradi pomanjkanja gibanja njihova kopita niso mogla optimalno delovati – je začelo prihajati do vedno večjih težav s kopiti. 

 

Idealno kopito

 

Model za zdravo, optimalno delujoče kopito moramo iskati med prostoživečimi stepskimi in prerijskimi konji. Ti konji dnevno prepotujejo tudi do 40 km zahtevnega, trdega terena, njihova kopita so utrjena ter sposobna neprimerljivo večjih naporov kot kovana kopita domačih konj. Njihov življenjski slog se drastično razlikuje od življenjskega sloga naših konj, pa so kljub temu (oz. prav zaradi tega!) zdravi in vitalni, njihova pričakovana življenjska doba pa je 30-40 let.  Ljudje na to dostikrat zamahnejo z roko, češ, konj s slabimi kopiti v naravi takoj postane pumino kosilo. Res je. In kaj ostane? Konji s popolnimi kopiti.

Kopito mustanga ima kratek prst in nizke pete, kopitna kost je vzporedna s tlemi. Stena je enakomerno debela, ravna in ni daljša od konkavnega, močnega podplata. Žabica je široka, čvrsta in usnjata. Kopitne zagozde so kratke in pasivne glede na steno. Ni krušljive stene, separacij in kopitne gnilobe. Poleg tega stena kopita ob stiku s tlemi ni »ravna ploskev« (podkev), temveč je kopito  oblikovano podobno kot naš podplat – srednji del kopita tvori rahel lok. Celotno kopito je čvrsto in močno, a prožno, z optimalno delujočim kopitnim mehanizmom. Vsi deli kopita imajo funkcijo in nosijo težo.

Kopita domačih konj so običajno prava antiteza naravnemu kopitu. Predolg prst z razvlečeno belo linijo in separacijami kopitne stene od notranjih struktur. Mnogo previsoke pete, zaradi katerih kopitna kost ne leži več vzporedno s tlemi, temveč njen vrh z vsakim korakom »nabija« v podplat. Ali pa spodvite pete in naprej potegnjena kopitna kapsula. Kopitne zagozde, ki jih bodisi ni, zaradi česar je oslabljena struktura in stabilnost kopita, bodisi so mnogo predolge. Predolge stranske stene. Ozka, šibka, nerazvita žabica – posledica je večja dovzetnost za razvoj žabične gnilobe. Ter seveda obvezen kos železa, ki stiska kopito, ga sili v nenaravno rast ter omejuje kopitni mehanizem.

 

 

Funkcije različnih delov kopita:

 

V nasprotju s splošnim prepričanjem, edina funkcija kopitne stene ni nosilnost, temveč pripomore tudi k zaščiti kopita pred zunanjimi dejavniki. Težo pa bi si morale deliti vse strukture spodnjega dela kopita. Kovani konji celotno težo nosijo na preobremenjeni kopitni steni, hkrati pa ostali deli kopitne strukture nimajo skoraj nič stika s tlemi ter zaradi nerabe atrofirajo.

Kopitne zagozde pomagajo stabilizirati kopito pod obremenitvijo, a morajo biti pasivne glede na steno na dvignjenem kopitu. Prerasle kopitne zagozde ali zagozde, raščene pod nepravim kotom, pritiskajo v notranje strukture kopita (občutek kamna v čevlju), nalegajo čez podplat in na njem povzročajo podplutbe, ali pa so ukrivljene zaradi pritiska podvlečenih ali kontrahiranih pet ter omejujejo prekrvavitev žabice.

Žabica je prožnejši del kopita, ki med drugim olajša širjenje kopita, ko le-to pristane na tleh. Pomaga pri absorbciji šoka ter skupaj s kopitnimi zagozdami deluje kot zavora (poveča trenje), zlasti pri hoji navzdol. Ena izmed največjih napak je prekomerno obrezovanje žabice (navadno je treba zgolj očistiti žabične kanale in žepke). Žabica se mora skozi konstantno stimulacijo (pritisk – popustitev) sama zbiti v čvrsto gmoto. Če žabica nima stika s tlemi (podkve) ali če jo preveč obrežemo, ostane nerazvita in preobčutljiva. Taka žabica je eden od vzrokov, zakaj se ti konji izogibajo naravnega stopanja na pete in namesto tega s kopitom pristajajo na prst. To vodi k atrofiji zadnjega dela kopita, kar med drugim lahko privede do sindroma bolezni zakopitnice. Hkrati odstranitev vrhnjega zaščitnega sloja poveča ranljivost žabice za razvoj bakterij in gnilobe.

 

 

Kopitni mehanizem

 

Poenostavljeno povedano je kopitni mehanizem širjenje (ko konj stopi na tla) in krčenje kopita (ko se le-to dvigne v zrak). Optimalno in neovirano delujoč kopitni mehanizem je bistvenega pomena za cirkulacijo krvi, pomaga pa tudi pri absorbciji šoka. Šok, ki ga zadnji del kopita in kopitni mehanizem ne absorbirata, potuje naprej v kosti in sklepe. Pri kovanem kopitu se tako večina sile prenese na kosti in sklepe, ki so posledično seveda veliko bolj podvrženi poškodbam. Podkev s preprečevanjem kopitnega mehanizma namreč izniči 75% sposobnosti kopita za absorbcijo šoka.

Konjevo srce je premajhno, da bi lahko zadovoljivo črpalo kri po celotnem telesu, zato mu pri tej nalogi pomaga kopitni mehanizem in »venus plexus«. Pod obremenitvijo se kopitna stena nekoliko razširi; korium (ki kot dobro ožiljena nogavica obdaja in hrani celotno notranjo strukturo kopita), ki ni več stisnjen med steno in kostjo, se napolni s krvjo. Ko se kopito dvigne od tal, se stena ponovno stisne okoli kosti ter požene kri iz koriuma navzgor do kopitne krone, v »venus plexus«. Z naslednjim korakom kopitna stena pod obremenitvijo »stisne« ta »venus plexus« in požene kri navzgor. Na ta način so konjeve noge nenehno dobro prekrvavljene. Kovani konji imajo v veliki meri slabo prekrvavljene spodnje dele nog in mrzla kopita; da je temu res tako, se lepo vidi s termografsko sliko.

Če je kopitni mehanizem oviran, je ovirano tudi delovanje koriuma. Korium proizvaja kopitno roževino ter na ta način izloča odpadne snovi iz telesa. Njegovo presnovno delovanje je primerljivo z delovanjem jeter in ledvic. Če pa je le-to omejeno, se odpadne snovi ne morejo izločati v zadostni meri ter so se prisiljene izločati skozi druge presnovne organe (jetra, ledvica, koža), ki postanejo preobremenjeni. Pri konjih, ki so bili kovani več let, se zaradi pomanjkanja cirkulacije vsi ti toksini nabirajo tudi v kopitih. Ko jih razkujemo in s pravilnim obrezovanjem ponovno vzpostavimo kopitni mehanizem, se vse te odpadne snovi sprostijo v organizem in obremenijo že tako preobremenjene presnovne organe. To predstavlja velik šok za telo, zaradi česar se je predvsem pri starih konjih potrebno stvari lotiti previdno in postopoma (ne odstranimo vseh 4 podkev naenkrat) ter najprej okrepiti njihov organizem. Najbolje z zelišči, ki pomagajo pri razstrupljanju in cirkulaciji (pegasti badelj, regrat, koprive, repinec, šipek za imunski sistem, itd) ter s kvalitetnim mineralnim dopolnilom.

 

 

Življenjski slog

 

Če želite imeti zdrava kopita (in zdravega konja), je poleg pravilnega obrezovanja izredno pomemben tudi primeren življenjski slog. Na kratko bi lahko rekli, da je to način življenja, ki se čimbolj približa načinu življenja prostoživečih konj.

Prvo kot prvo, konj se mora gibati. To ne pomeni enournega »špric galopa«, temveč predvsem hojo in kas. Pravilno gibanje (ko konj stopi najprej na peto in ne na prst) spodbuja pravilen razvoj kopita in kopitni mehanizem. Gibanje po čimbolj raznolikem, trdem terenu, kopito utrjuje. Ni dovolj, da je v gibanju samo tisti čas, ko ga jahate, ostalih 23 ur pa je zaprt v boksu. Imeti mora možnost, da cel dan koraka sem in tja. Idealna rešitev je prosta reja v družbi drugih konj. Vsak korak utrjuje kopito in stimulira njegovo rast: podplat se razvije v debelo, trdo podlago; žabica se razvije, okrepi in začne končno opravljati svojo vlogo kot aktivni del kopita; razvije se zadnji del kopita, kar med drugim omogoča pravilno stopanje na peto, absorbcijo šoka, itd.

Izjemno pomembna je seveda tudi prehrana. Konj je pašna žival – njegov prebavni sistem je zgrajen za skorajda nenehno konstantno predelovanje majhnih količin hrane. Če konja »stradate«, če torej več ur skupaj ne dobi sena, želodčna kislina razjeda želodčno sluznico, koristne bakterije v črevesju pa začnejo odmirati. Druga pogosta napaka je hranjenje s premočno krmo (žita, različne krmne mešanice), ki je konj ne more zadovoljivo prebaviti, kar nazadnje privede do laminitisa, kolik ipd. Osnovo konjeve prehrane mora predstavljati seno, ki naj mu bo na voljo večino časa. Samo seno seveda ni dovolj (potrebno je vsaj še kvalitetno vitaminsko-mineralno dopolnilo), je pa temelj, na katerega po potrebi dodajamo ostalo.

Žrebetu naredite medvedjo uslugo, če ga imate prvih 14 dni zaprtega v boksu na globokem mehkem nastilju. Že po nekaj dnevih imate deformirano kopito – žrebe namreč stoji z nekoliko razkrečenimi nogami, saj je še nesigurno in na mehkem nastilju hitro pride do kontrakcij. Ob rojstvu so kopita nerazvita; kopitna blazinica (notranja struktura zadnjega dela kopita) je pretežno sestavljena iz maščobnega tkiva. In medtem ko je v kasnejših letih kopitna kost tista, ki oblikuje kopito, je na začetku kopitna stena tista, ki oblikuje kost. Z gibanjem po raznolikem, dovolj čvrstem terenu, se notranje strukture kopita razvijejo in utrdijo. Žrebetu čimprej, najbolje v prvi uri po rojstvu, omogočite gibanje na čvrsti podlagi. Namesto da ju zapirate v boks, kobilo in žrebe raje zaprite v manežo ali primeren izpust.

 

 

Posledice kovanja

 

Neredno, nestrokovno in neprimerno kovanje potencira že tako škodljivo blokiranje kopitnega mehanizma in nezadostno stimulacijo. Kovanje, če se že odločite zanj, naj opravi strokovnjak in ne kar nekdo, ki pač »zna zabijati podkve«. Kovanje mora biti redno, prekovanje na 2 meseca ali celo več je zanemarjanje.

Nekatere izmed očitnih posledic kovanja: kopitni mehanizem ne more zadovoljivo delovati, zaradi česar je oviran pretok krvi in absorbcija šoka, kar posledično izredno poveča obremenitev sklepov in tetiv ter s tem dovzetnost za poškodbe. Kopito je pogosto stisnjeno (kontrahirano) – celo ali na področju pet. Ali pa ima separacije (npr. kot posledica nasilnega širjenje kopita od spodaj s podkvami), zaradi česar je rast stene nepravilna. Kopitna stena mora na celotnem kopitu teči v ravni črti od krone do tal. Lok navzven ali navznoter na kateremkoli delu kopita je patologija. Kopito zvončaste oblike je patologija.

Žabica kovanega kopita je pogosto stisnjena in nerazvita; nerazvit zadnji del kopita je občutljiv in boleč, zaradi česar konj hodi po prstih, se giba nepravilno in »na trdo«. Če konj stopa na prst namesto na peto, je med drugim oviran tudi pretok krvi okoli kopitne kosti. Posledica: ta del ne dobi dovolj hranilnih snovi in vrhnji del kopitne kosti se z leti resorbira (to je patologija in ne normalen starostni pojav!).

Še en zelo pomemben razlog obstaja, zakaj bi morali, tudi če se nazadnje odločite za kovanje, počakati vsaj do 5 leta starosti: razvoj kopitne kosti. Ob rojstvu kopitna kost še ni popolnoma razvita. Z leti se ne samo širi, temveč tudi strukturno razvija; »kraki« kopitne kosti zrastejo šele med 3 in 5 letom starosti. Če konja podkujete, preden je kopito dokončno razvito, stisnete kopitno kost in preprečite njen dokončni razvoj. Rezultat je odrasel konj, ki teka naokoli na sicer dovolj velikih, a strukturno nerazvitih kopitih žrebeta.

 

 

Poiščite pomoč

 

Naravna oskrba kopit je mnogo več kot to, da konju preprosto snamete podkve. Nepravilno, neredno obrezovanje je prav tako ali celo bolj škodljivo kot kovanje in prav tako privede do deformiranih, patoloških kopit. Pot od kovanega ali neoskrbovanega kopita do zdravega kopita, ki bo obvladalo vsak teren, je v povprečju dolga eno leto. Pri težjih primerih tudi več. In nikakor ne gre brez kompetentnega oskrbovalca kopit. V začetnih mesecih, v začetku tranzicije, so pogosto potrebni tudi čevlji za kopita.

Začetni finančni vložek v »barefoot« je lahko relativno visok (čevlji). Oskrbovalec kopit mora konja obrezati vsaj na vsake 4 tedne, bolj patološka kopita na začetku celo na 2 tedna. Vse to je na začetku seveda dražje kot obisk kovača na vsaka 2 meseca. Kot lastnik boste morali precej aktivno sodelovati ter upoštevati navodila oskrbovalca kopit ne le glede nege kopit, temveč tudi glede prehrane in gibanja. V veliko pomoč je, če se tudi sami malo bolj poglobite v principe naravne oskrbe kopit.

Skratka, »biti bos« ne pomeni iti po najmanjši liniji odpora. Ravno obratno; če svojemu konju niste pripravljeno maksimalno (tako časovno kot stroškovno) in aktivno pomagati pri tranziciji od deformiranega do zdravega kopita, se v to raje sploh ne spuščajte, saj ne boste dosegli želenih rezultatov.

Če pa ste se pripravljeni poglobiti in posvetiti naravni oskrbi kopit, vam ne bo žal. Vaša nagrada bo zdrav, vitalen, dalj časa živeč konj, mehkega gibanja, brez (oz. z mnogo manj) težav s sklepi in s kot kamen trdimi, zdravimi kopiti.

 

 

Napisala: Mateja Černič

 

Uredila: Urška Markelj

Write a comment

Comments: 0

Kontakt:

e-mail: holistichorse@gmail.com

 

gsm: 031 785 674 (Mateja)