Osnove prehrane konj

Prehrana večine domačih konj se drastično razlikuje od načina in vrste prehrane, ki se ji je konj prilagodil skozi tisočletja evolucije. Posledice take »nenaravne« prehrane se kažejo kot številne bolezni, ki so danes stalnica modernega konjskega sveta: laminitis, kolike, želodčne razjede, nepravilna rast sklepov, nepravilna obraba zob… Poleg tega so domači konji po eni strani pre-hranjeni z makro hranili (ogljikovi hidrati, beljakovine), po drugi strani pa jim pomembno primanjkuje številnih mikroelementov (naravni vitamini in minerali, bioflavonoidi, grenčine, eterična olja, itd).

       Vsemu temu se lahko v veliki meri izognemo, če prehrano naših ljubljenčkov čim bolj prilagodimo načinu in vrsti prehrane divjih konj. Le-to bi lahko strnili v »raznovrstno-majhne količine-konstantno-nepredelano«.

     Način prehrane je za zdravje in dobro počutje skoraj tako pomemben kot vrsta hrane. Konjev prebavni sistem je zasnovan za konstantno predelovaje majhnih količin hrane. Njegov želodec je glede na velikost telesa relativno majhen, hrana pa iz želodca zelo hitro preide v črevesje. Posledica tega je, da je konj lačen že dobro uro po obroku. Če ga hranimo samo z dvema obrokoma na dan, je revež ne samo lačen večino dneva, večurno stradanje povzroči tudi množično odmiranje črevesnih bakterij. Neravnovesje v črevesju lahko vodi do želodčnih motenj, driske in kolik.

     V nasprotju z nami se konjeva želodčna kislina sprošča ves čas, in ne samo takrat, ko je v želodcu hrana. Če je želodec več ur prazen, začne kislina razjedati želodčno sluznico. Po nekaterih ocenah naj bi za čirom na želodcu trpelo kar 60-90% domačih konj (poleg stradanja so vzroki še stres in prevelike količine krmil). Konj enostavno mora imeti hrano (seno) na voljo večino dneva oz. v krajših razmikih.

     Naslednja pogosta napaka je hranjenje v višini prsi, iz korit ali mrež za seno. Konj se je evolucijsko prilagodil hranjenju s tal in hranjenje z višine ni samo neudobno, temveč povzroča vrsto nepotrebnih težav. Zaradi nenaravne drže glave je gibanje čeljusti omejeno, hrana je slabo prežvečena, izloči se premalo sline, zobje se nepravilno obrabljajo, povečano vdihavanje prahu in senenih drobcev pa privede do problemov z dihali.

 

Osnova

 

     Osnovna hrana konj je seno. Kvalitetno, neprašno, neplesnivo, predvsem pa v zadostnih količinah in preko celega dne (konj naj bi na dan pojedel od 2% – 2.5% telesne teže sena). Seno, ki je dobro za krave, ni nujno dobro tudi za konje, saj navadno vsebuje preveč beljakovin. Pozorni bodite na vsebnost ogljikovih hidratov in če se le da, seno testirajte. Konji, nagnjeni k laminitisu, naj ne bi dobivali sena, ki vsebuje več kot 10-12% nestrukturiranih ogljikovih hidratov (škrob, sladkor) v suhi snovi.

     Mladi, zdravi konji, ki dovolj delajo, sicer brez večjih posledic prenesejo tudi močnejše seno. Toda preventiva je boljša od kurative, zato se poskusite izogniti senu z visokimi vsebnostmi nestrukturiranih ogljikovih hidratov (NOH). Te vrednosti v senu izredno varirajo (1% - 40% NOH v suhi snovi), ugotovite pa jih lahko le z laboratorijskim testom. Slama ni primerna za krmo, saj vsebuje preveč škroba. Prav tako je vprašljiva alfalfa, saj lahko vsebuje do 25% beljakovin in do 20% NOH v suhi snovi ter presežek kalcija. Dobra lastnost alfalfe pa je velika vsebnost elementov v sledovih, poleg tega čisti kri in zvišuje bazičnost. Če že, jo dodajajte le v majhnih količinah, ne več kot 10-20% celodnevnega obroka.

     Izogibajte se monokulturam, seno naj vsebuje čim več različnih vrst trav in zelišč. Mnoge trave, ki veljajo za plevel (etikete herbicidov se berejo kot vodič po zdravilnih rastlinah),  so v resnici dragocena zakladnica hranilnih in zdravilnih snovi. Mednje spadajo npr. plezajoča lakoto (galium aparine) – ugodno deluje na limfni sistem; plazeča pirnica (agropyron repens) – izvrsten spomladanski tonik, bogata z železom ter vitamini A in B; rman (achillea milefolium) – deluje protivnetno, pospešuje cirkulacijo; travniška penuša (cardamine pratensis) – tonik, čisti kri; in mnoge druge.

     Medtem ko se »plevel« zatira, pa se po drugi strani travnike in pašnike intenzivno zasaja z rastlino, ki je v večjih količinah zelo škodljiva tako za konje kot za krave. Plazeča oz. bela detelja (trifolium repens), ni samo prebogata z beljakovinami, temveč vsebuje tudi cianogeničen glikozid, toksin, ki ga konj sicer lahko predela, vendar na škodo kopit. (Pre)velike količine detelje povzročajo laminitis, zato se ji je najbolje izogniti. 

          

     Paša je nekje na meji med osnovno hrano in nadgradnjo. Raznovrstna paša je nujno potrebna za zagotavljanje številnih vitaminov, mineralov, sledov v elementih, bioflavonoidov, aminokislin in drugih mikrolementov, ki jih konj lahko pridobi le z uživanjem različnih zeli Sintetični pripravki se namreč nikakor ne morejo primerjati z naravnimi; vitamini in minerali v njih so dostikrat neizkoristljivi, lahko se nalagajo v organizmu, predvsem pa nikoli ne vsebujejo vseh pomembnih snovi. In čeprav se dodajanju mineralno-vitaminskih dodatkov ne moremo popolnoma izogniti (kvalitetno vitaminsko-mineralno dopolnilo obvezno spada k osnovni prehrani), moramo hkrati poskrbeti, da dobi konj čimveč elementov v naravni obliki.

     To pa je dvorezen meč. Konj je v osnovi stepska žival, prilagojena na težke razmere in borno travo. Naša bujna, zelena trava je (pre)bogata z NOH in beljakovinami, kar prej ali slej privede vsaj do začetnega stadija laminitisa. Koliko paše lahko konj prenese brez neželenih posledic, je odvisno od številnih dejavnikov: pasme, starosti, količine dela, nagnjenosti k laminitisu, letnega časa, temperatur, dela dneva, vrste trav, vrste prsti. Previdnost je potrebna zlasti pri konjih z dobrim izkoristkom krme, nagnjenih k debelosti, pri konjih z metabolnimi problemi (inzulinska rezistenca), starejših, konjih, ki delajo malo ali nič in seveda pri tistih, ki so za laminitisom že kdaj oboleli. Naloga lastnika je, da ugotovi, ali lahko pusti konja na pašniku cele dneve, ali pa mu mora pašo omejevati. Če morate konju pašo omejevati, se je najbolje držati nekaterih osnovnih pravil (ki pa niso 100% zagotovilo, saj se vsebnost NOH lahko spreminja iz ure v uro):

• bodite previdni pri spomladanski in jesenski travi
• pasite v zgodnjih jutranjih urah ali dopoldne – NOH se čez dan nalagajo v rastlinah, ponoči pa jih rastline porabijo pri fotosintezi
• med oblačnim dnevom ali v senčnatih predelih je vsebnost NOH manjša.
• ne pasite na preveč popašenih travnikih
• pašnik naj vsebuje čim več različnih vrst trav, zelišč, grmovja, dreves (tega ni mogoče dovolj poudariti).

Tudi če nimate možnosti, da bi konja spustili na raznolik pašnik, lahko sami precej pripomorete k raznovrstnosti in zdravilnosti njegove prehrane:

• Med sprehodi ali jahanjem konja malo popasite na obronkih, zaraščenih s čimbolj različnim »plevelom«.
• Pustite mu, da gloda različna drevesa (sadno drevje, smreke, borovci) ali pa mu veje nasekajte. Ozelenele bukve so idealna prilika za zdrav in slasten prigrizek: listi in skorja prečiščujejo jetra in ledvica, pomagajo pri diabetesu ter delujejo kot tonik. Če ima vaš konj probleme s sklepi, pa mu lahko ponuditi nekaj vrbovih vej (salix alba). Vrba deluje protivnetno in blaži bolečine.
• Naberite mu nekaj šopov regrata. Regrat je dober tonik za jetra in ledvica, poleg tega vsebuje veliko vitaminov A, B, C in D.
• Koprive so še ena izmed po krivici zanemarjenih zdravilnih zelišč. Odlično čistijo kri ter so bogate z vitaminom C. Nakosite nekaj šopov kopriv ter jih za nekaj ur pustite na soncu, da izgubijo ostrino.

 

Nadgradnja

 

     Seno, primerna paša, voda, kvalitetno vitaminsko-mineralno dopolnilo ter solni kamen (najboljša je himalajska sol), predstavljajo temelj prehrane. Ostalo so dodatki, ki sicer niso nujno potrebni, so pa kljub temu dobrodošla popestritev jedilnika.

     V skupino zdravih priboljškov, ki konja še dodatno oskrbujejo s potrebnimi hranilnimi snovmi, spadajo sadje, zelenjava ter semena. Primerne so tako rekoč vse vrste sadja in zelenjave (izjema je krompir), če se le da, biološko pridelane. Privoščite svojemu konju jabolka, slive, banane, korenje, rdečo peso, par stebel zelene, šopek peteršilja, prgišče janeža, skratka vse, kar vam pride pod roke. Ne pretiravajte s količinami – do 1 kg na dan, po možnosti razdeljen na več obrokov, je popolnoma dovolj. Če je konj nagnjen k laminitisu, mu dajte še manj in izberite predvsem zelenjavo z nizko vsebnostjo sladkorja in škroba. Tudi tukaj se držite načela »malo in raznovrstno«.

     Semena oskrbijo konja z esencialnimi maščobnimi kislinami ter izboljšajo kvaliteto dlake in kopit. Ker gre za energetsko izredno močno hrano (maščobe), jih dajemo samo v zelo majhnih količinah. Najboljša izbira so sončnice in laneno seme, kdaj pa kdaj lahko konju privoščite tudi pest bučnih semen. Sončnice so bogate z minerali in omega 6 kislinami, običajna merica je do ¼ litra na dan. Laneno seme vsebuje visoke koncentracije omega 3 kislin, vključno z alfa-linolno kislino ter precej aminokislin in antioksidantov. Dajemo ga sveže zmletega (hitro se pokvari) ali prevretega. Merica je nekaj 10 g na dan. Nikar pa mu ne dajajte lanenega ali sončničnega olja (ali na splošno kateregakoli rastlinskega olja; izjema sta kokosovo in olivno olje). Nenasičena rastlinska olja so namreč izredno nestabilna in hitro pokvarljiva, zaradi česar že v procesu pridobivanja oksidirajo, postanejo žarka ter povzročajo vnetne procese v telesu. Doječim kobilam ali konjem, ki jih želite porediti, koristijo semena sabljastega triplata (trigonella foenum-graecum). Triplatova semena so izredno hranljiva ter bogata z vitamini A, B, C in E. Merica je 20-30 g na dan.

     Maščobe v obliki semen in kokosovega ali olivnega olja so koristne in konja oskrbujejo s počasi se sproščujočo energijo. Konji jih dobro presnavljajo, čeprav nimajo žolča, vendar pa z njimi ne smete pretiravati. Ne pozabite, da gre za energetsko bombo in da lahko od presežka konju zatečejo noge. Poleg tega (pre)velika količina maščob poveča potrebe organizma po vitaminu E.

 

Presežek:

 

     Za veliko večino konj, zlasti rekreativnih in konj v lahkem treningu, do sedaj opisana prehrana popolnoma zadošča. Če menite, da konj kljub temu potrebuje še dodatne ogljikove hidrate in beljakovine, mu je najbolje ponuditi cel (nezdrobljen) oves. Ne več kot 1 liter na dan, pa še to razdeljeno v čim več obrokov. Žitarice kljub splošnemu prepričanju namreč niso najbolj primerna hrana za konje in če konja nimate v zares intenzivnem treningu, niti slučajno ne potrebuje več kot 1 liter ovsa na dan. Ječmena in zlasti koruze pa bi se tako ali tako morali izogniti v velikem loku.

     Razlog za to tiči v načinu presnove ogljikovih hidratov. Konjevo naravno dieto predstavljajo trave, bogate s strukturiranimi ogljikovimi hidrati (celuloza, hemiceluloza, lignin) ter revne z nestrukturiranimi ogljikovimi hidrati (fruktani, sladkorji in škrob). Če konj zaužije več ogljikovih hidratov, kot jih lahko vsrka tanko črevo, NOH neprebavljeni pripotujejo v debelo črevo, kjer po hitrem postopku fermentirajo v mlečno kislino. To poruši kislinsko ravnotežje črevesja ter povzroči množično odmiraje koristnih črevesnih bakterij. Poleg tega se NOH hitreje absorbirajo v kri, kar povzroči nenadno zvišanje ravni glukoze, čemur sledi povečana raven inzulina. Če je konj nenehno izpostavljen povečanim ravnem inzulina, celice nazadnje postanejo neobčutljive na glukozo in celoten sistem presnove glukoze se podre. Nastopi inzulinska rezistenca, stanje, ki je podobno diabetesu tipa 2 pri ljudeh. Posledica je akutni (pri ekstremnem vnosu NOH, recimo če konj vdre v shrambo z žiti) ali kronični (dolgotrajno hranjenje s krmili) laminitis.

          Pod udarom je tudi tanko črevo: da bi encimski procesi v tankem črevesu pravilno delovali, potrebujejo rahlo kislo okolje. Ko pride do zaužitja večjih količin škroba, se kislost tankega črevesa poveča, saj je le tako mogoča presnova tega škroba. Toda v preveč kislem okolju (ph pod 6.6.), encimi ne deluje vedno pravilno (ne morejo razgraditi škroba), kar privede do napenjanja in razjed želodčne sluznice.

     Če torej hranimo večje količine ječmena in koruze (konj lahko prebavi le 30-35% škroba v ječmenu in koruzi), pride do porušenja kislinskega ravnotežja v tankem črevesu. Neprebavljen škrob preide v debelo črevo, kar lahko privede do kolik, napenjanja in nezadostne absorpcije mineralov. Škrob v ovsu je po drugi strani 90% prebavljiv, in če ga ne hranimo prekomerno, ne pride do motenj encimskega presnavljanja.

 

	nestrukturirani ogljikovi hidrati
	povprečna vrednost	razpon
oves	54.1%	40.7 -67.5%
ječmen	61.6%	56.7 -66.6%
koruza	73.3%	69.4 -77.3%

    

     Še enkrat: večina konjev ne potrebuje žit  v vsakodnevni prehrani, sploh pa ne v velikih količinah. Če se vam vendarle zdi, da konj potrebuje dodatne ogljikove hidrate in beljakovine, je 1 liter ovsa na dan, razdeljen na več obrokov, popolnoma dovolj za večino rekreativnih konj in konj v lahkem treningu. Koruza in ječmen naredita ogromno škode in praktično nobene koristi. Tudi brejih kobil ni treba pitati kot pujsov za zakol – veliko bolj pomembno je, da imajo raznovrstno, uravnoteženo prehrano, bogato z mikro hranili ter dovolj sena. Če konja ne morete zrediti, je bolje poseči po namočenih pesnih rezancih (brez melase) in ne po žitih.

     Za konec: ni mogoče dovolj poudariti, kako zelo pomembno je, da ima konj na voljo čim več različnih vrst trav, zelišč, grmovja, dreves, sadežev, itd. ter da ima seno na voljo večino časa. V kolikor konju ne morete zagotoviti rednega dostopa do raznovrstne paše, bogate z zelišči in "pleveli", mu vsaj jeseni in pozimi privoščite različne zeliščne tinkture (npr. Equimins Air-way, Equimins Cleanser, Equimins Detox) ali mešanice suhih zelišč.

 

dr. Mateja Černič